Včasih me to vprašajo, vendar ne razumem, kako bi bila to lahko slabost ali prednost. Preprosto je tako. Da, čutila sem ljubosumje in ga čutim še danes. Verjamem pa, da je najpomembnejše tisto, kar nosim v sebi. To sem se naučila, odkar imam otroke. Takrat nisi več ti najpomembnejši in tudi nase začneš gledati drugače. Naučila sem se živeti sama s seboj v miru in se zavedati, da je tisto, kar nosim v sebi, moja resnica. Nekdo te ima rad, nekdo te nima. Tako pač je. Bolje je, da veš, pri čem si, kajne?