Kultura

233 izjav

Nesmiselno je namreč vzpostavljati nove ustanove, ki bi za to skrbele, če imamo JSKD, če ministrstvo za kulturo več kot 50 zaposlenim mesečno po celotni Sloveniji plačuje plačo za to, da skrbijo za mreženje slovenske kulture in ustvarjalnosti. Menimo, da je treba to mrežo reorganizirati in uspešno uporabiti ravno v te namene tista sredstva, ki bi jih pobral nek javni zavod, svojo organizacijsko strukturo pa preusmeriti na resnično podporo sodobni plesni ustvarjalnosti

Ignacija Fridl JarcŽurnal24

Milena Zupančič, od leta 2025 častna meščanka Ljubljane, je bila izjemna umetnica, ki je s svojimi gledališkimi in filmskimi vlogami zaznamovala tako Ljubljano kot tudi širši mednarodni prostor. Ustvarila je številne nepozabne gledališke in filmske vloge, s katerimi se je za vedno usidrala v naša srca in spomin. Poleg neponovljive igralske kariere je bila aktivna tudi na številnih drugih področjih in prav vsega se je lotevala z veliko odgovornostjo, strastjo in neverjetno energijo. Za vedno bo ostala del našega mesta, naše kulture in našega spomina

Zoran JankovićDelo

Pred sedmimi leti me je poklical oče, njegov brat, in mi povedal, da je storil samo mor. Živo se spominjam, da sem pogledal skozi okno, ko sem slišal novico. Prav v tisti sekundi se je neverjetno močno ulil dež. Takrat nisem mogel jokati. Občutil sem, kot da se je v meni nekaj zlomilo, a ni moglo priti na dan. Z nekdanjo punco sva bila v stanovanju, povedal sem ji, kaj je bilo, nato pa vse nekako potlačil v sebi. Ko sem šest let pozneje začel pisati pesem, sem to naposled začutil in prvič na glas izrekel: 'Pogrešam ga. Res ga pogrešam in hudo mi je, ker ga ni več.

Žan SerčičŽurnal24

Kako zelo me je razžalostila novica o smrti naše velike igralke Milene Zupančič. Ni dolgo tega, ko mi je pripovedovala anekdote iz svoje bogate igralske kariere in sva se skupaj nasmejali do solz. Draga Milena, bilo mi je v izjemno čast, da sem te imela priložnost spoznati in celo ustvarjati s teboj. Pustila si sled, ki je čas ne bo mogel izbrisati. Hvala za vse zgodbe, ki si jih znala povedati, za čustva, ki si jih znala prebuditi, in za toplino, s katero si se dotaknila naših življenj. Počivaj mirno, Milena. Tvoj glas bo utihnil, a spomin nate bo še dolgo govoril

Urška Klakočar ZupančičDelo

V zadnjem letu ali dveh pred njegovo smrtjo sva se videla le nekajkrat. Spomi njam se, da ni bil v redu. Zdelo se mi je, da je bil nekoliko anksiozen, in tudi sam je dejal, da se ne počuti najbolje. V tistem času sem mu poskušal ponuditi toliko podpore, kot sem jo takrat znal. A ko izveš za takšno tragedijo, se neizogibno pojavi občutek krivde. Obšla so me vprašanja: zakaj v zadnjem letu ali dveh nisem preživel več časa z njim? Kaj če bi mu lahko pomagal ali kaj spremenil? Trajalo je kar nekaj časa, da sem si odpustil in sprejel dejstvo, da se je za to dejanje odločil sam

Žan SerčičŽurnal24

Od nekdaj sem pozorno opazovala tako sebe kot druge ljudi. Verjetno me je to zanimanje za notranje pokrajine vodilo k študiju psihologije. Bi pa rekla, da kljub temu, da v službi pridem v stik s številnimi intimnimi zgodbami, zgodbe iz knjig ostajajo tiste, ki bistveno bolj natančno in poglobljeno razprostirajo pokrajine človeške duševnosti, kakor tudi prostore sveta na splošno. Zagotovo pa so znanja in izkušnje s področja dela z ljudmi nekakšen bazen, iz katerega nezavedno jemljem posamezne drobce in jih vključujem v pisanje.

Maja B. KranjcDnevnik

Mislim, da so mi pri pretresljivih prizorih izkušnje dela z ljudmi dejansko pomagale v smislu okrepljene odpornosti pri težkih temah. Ta odpornost ne pomeni, da te stvari ne prizadenejo ali da jih ne začutiš. Pomeni, da si jih sposoben čutiti, ne da bi te preplavile. Če odgovorim na vprašanje – marsikaj me je pretreslo. Zaradi bližine literarnih junakov sem resnične zgodbe beguncev doživljala precej intenzivno. Včasih sem med branjem ali pisanjem tudi zajokala. Potem sem solzo obrisala in pisala naprej.

Maja B. KranjcDnevnik

Če bi me pred šestimi leti vprašali, ali bom kdaj napisala roman, ne bi znala odgovoriti. So pa bile zgodbe od nekdaj v meni, samo nekako jih nisem znala preliti v obliko. Ni in ni šlo, predvsem zato, ker sem jih tlačila v formo kratke zgodbe. Potem ko sem se že sprijaznila, da bom ostala pri poeziji, pa sem začela pisati in se nisem ustavila. In takrat mi je postalo jasno, da mi s kratko zgodbo ni zneslo tudi zato, ker se je hotelo izpisati precej daljše besedilo, torej roman. Že v otroštvu sem sicer pisala tako pesmi kot daljše zgodbe.

Maja B. KranjcDnevnik

Zaradi intenzivne samorefleksije, ki je lahko izjemno naporna, ter podrobnega preučevanja drugih in sveta na splošno je bila odločitev za študij psihologije povsem naraven korak. Ne vem pa, ali sem se takrat zavedala, kaj bom kot psihologinja dejansko počela. Ko zdaj pogledam nazaj, se zdi zelo jasno – v svoji psihološki karieri sem imela ogromno umetniško ali kako drugače nadarjenih pacientov, ki sem jih spodbujala, naj svoje ustvarjalne potenciale, ki so jih večinoma zanemarjali, uporabljajo, razvijajo. Tako je, kot da sem na tihem govorila tudi sama sebi.

Maja B. KranjcDnevnik