Prikazane izjave 1301–1350 od 1796

Pred sedmimi leti me je poklical oče, njegov brat, in mi povedal, da je storil samo mor. Živo se spominjam, da sem pogledal skozi okno, ko sem slišal novico. Prav v tisti sekundi se je neverjetno močno ulil dež. Takrat nisem mogel jokati. Občutil sem, kot da se je v meni nekaj zlomilo, a ni moglo priti na dan. Z nekdanjo punco sva bila v stanovanju, povedal sem ji, kaj je bilo, nato pa vse nekako potlačil v sebi. Ko sem šest let pozneje začel pisati pesem, sem to naposled začutil in prvič na glas izrekel: 'Pogrešam ga. Res ga pogrešam in hudo mi je, ker ga ni več.

Žan SerčičŽurnal24

V zadnjem letu ali dveh pred njegovo smrtjo sva se videla le nekajkrat. Spomi njam se, da ni bil v redu. Zdelo se mi je, da je bil nekoliko anksiozen, in tudi sam je dejal, da se ne počuti najbolje. V tistem času sem mu poskušal ponuditi toliko podpore, kot sem jo takrat znal. A ko izveš za takšno tragedijo, se neizogibno pojavi občutek krivde. Obšla so me vprašanja: zakaj v zadnjem letu ali dveh nisem preživel več časa z njim? Kaj če bi mu lahko pomagal ali kaj spremenil? Trajalo je kar nekaj časa, da sem si odpustil in sprejel dejstvo, da se je za to dejanje odločil sam

Žan SerčičŽurnal24

Stran 27 od 36