Jan Mlakar

Res je, ampak tudi če bo zdaj resnično zadnjič, ne bo nič narobe. Želel sem si narediti ta korak, predvsem ali sploh zaradi športne poti, potem pa tudi zaradi družine in mojega počutja. Za seboj sem imel dve zahtevni sezoni, prepleteni s poškodbami. Nikoli nisem bil blizu Olimpije. Ali vsaj ne vem, da bi bil. Moj prvi klub je bil vevška Alfa, ko je ugasnila, nas je šlo nekaj fantov v Domžale. Ko sem bil enkrat v Domžalah, ni bilo več ne duha ne sluha o Olimpiji.

Seveda sem še Ljubljančan, Sostrčan. Ana je iz bližnjega Zaloga. Kje se bomo ustalili in ustvarili gnezdo, še nismo izbrali, želja pa je, da ga ustvarimo pri mojih starših. Dovolj prostora imamo za hišo, kjer se bomo, upam, nekoč 'ugnezdili'.

Če bi vprašali Ano, bi bil Split takoj naš dom. Ne bi se branil niti jaz ali otroka, oba sta bila rojena v Splitu. Za življenje in v obdobju, ko otroci odraščajo, ni boljšega mesta. Zaradi igralskih obveznosti sem sicer bolj malo občutil toplino morja, ampak Ana in otroka so lahko uživali na polno. V obeh obdobjih pri Hajduku sem se počutil čudovito. Ampak, tudi drugje je bilo lepo, in se res zdi, kot da sem izbiral kraje, kjer bi lahko tudi živel.

Za Maribor je bila minula sezona res težka in težko bi o tem karkoli govoril. Nisem bil blizu. Vse pa je drugače, če prideta takšni osebnosti, kot sta Zlatko in Darko. Potem se mora vse spreminjati na boljše. In se spreminja. O predsedniku ne morem izgubljati besed, ker je vse na najvišji ravni. Verjamem, da ima najvišje cilje in je ambiciozen. Ne vidim, da bi Maribor v primerjavi s preteklostjo nazadoval. Mislim, da je prav nasprotno.

Predvsem sem jaz bolj izkušen in zrel. Na vsak način sta oba nogometno napredovala, ker drugače ne gre. Nogomet hitro napreduje in ne dopušča spanja. Ampak še zmeraj kažeta skromnost in predvsem mirnost. Verjameta v začrtano pot in svoje zamisli prenašata na vse nas. Kot moštvo smo v primerjavi z minulo sezono že bistveno napredovali.

Zagotovo. Sicer se ne obremenjujemo z drugimi, ker verjamemo v svojo kakovost, trenerja, direktorja, lastnike, oziroma v vse v klubu. Najti moramo le, kar je velikokrat poudaril športni direktor, kemijo oziroma povezanost. Igralci verjamemo, da se bomo borili za naslov prvaka.

Derbi prinaša dodatni motiv, čustveni naboj je močnejši, štejejo pa le tri točke. Še bolj pazljivi moramo biti, še bolj osredotočeni na to, kako se bomo lotili tekme in kako dosledno bomo izpeljali svoje naloge. Olimpijine težave nas ne smejo zapeljati, praviloma v takšnih tekmah moštva, ki naj bi bila v krizi, lahko le pridobijo.

Takšen sem in to mi ustreza. Sem bolj družinski človek. Res sem povezan z nogometom, ampak medijska izpostavljenost, ki posega tudi v zasebno življenje, mi ne ustreza. Raje sem odmaknjen iz tega in da se čim manj piše o meni. Ne vidim potrebe, da bi ljudje vse vedeli o meni. Kot nogometaš imam raje svoj mir. Da, pogosto so mi očitali, da ne kažem čustev, da nisem pobalin, tudi takrat, ko sem strelec. Jaz sem takšen, verjemite mi pa, da sem izredno vesel, ko zabijem gol, ko zmagujem. A hkrati sem tudi sam sebi največji kritik. Dovolj sem pameten, da vem, kaj je narobe in kaj je prav.