Maja B. Kranjc

Največ prostora ima pri meni domišljija. Možnost, da se lahko zgodi karkoli, komurkoli, kadarkoli, na kakršenkoli način. Vstop gimnazijke je bil hiter, buren, prišla je z jasnim glasom. Mislim, da mi je pisanje olajšalo to, da mi je temperamentno podobna, črpala sem tudi iz spominov na lastne frustracije tega obdobja. Da je zadeva dovolj sodobna, gotovo pomaga stik z mladostniki. Ampak največjo vlogo je odigrala domišljija.

Zgodba sirskega begunca je popolnoma izmišljena, je pa res, da sem za to, da sem lahko pisala, tudi precej raziskovala. Raziskovanje tematike begunstva me je opremilo s pogumom, da o tem sploh začnem pisati. Prebrala sem nekaj knjig, v katerih so bile opisane zgodbe beguncev, poiskala sem različne časopisne članke v zvezi s to tematiko. Zanimalo me je tudi, kako so živeli ljudje med vojno v Siriji.

Nisem se bala, da bi postale tuje izkušnje zgolj literarni material, želela pa sem si, da bi ta material dovolj dobro predelala in vključila v zgodbo. Gre sicer zgolj za posamezne krajše dele, ker se pisanja nisem lotila na način dokumentarističnega romana, ampak sem želela, da zgodba zadiha po svoje.

Vsaka tema po mojem mnenju od pisateljice oziroma pisatelja zahteva določeno mero odgovornosti. V rokah ima orodja, ki omogočijo, da bralka oziroma bralec literarne osebe in prostore dobro spozna. Jim pride bliže. Tako blizu, da se odpre prostor razumevanja in empatije.

Od nekdaj sem pozorno opazovala tako sebe kot druge ljudi. Verjetno me je to zanimanje za notranje pokrajine vodilo k študiju psihologije. Bi pa rekla, da kljub temu, da v službi pridem v stik s številnimi intimnimi zgodbami, zgodbe iz knjig ostajajo tiste, ki bistveno bolj natančno in poglobljeno razprostirajo pokrajine človeške duševnosti, kakor tudi prostore sveta na splošno. Zagotovo pa so znanja in izkušnje s področja dela z ljudmi nekakšen bazen, iz katerega nezavedno jemljem posamezne drobce in jih vključujem v pisanje.

Mislim, da so mi pri pretresljivih prizorih izkušnje dela z ljudmi dejansko pomagale v smislu okrepljene odpornosti pri težkih temah. Ta odpornost ne pomeni, da te stvari ne prizadenejo ali da jih ne začutiš. Pomeni, da si jih sposoben čutiti, ne da bi te preplavile. Če odgovorim na vprašanje – marsikaj me je pretreslo. Zaradi bližine literarnih junakov sem resnične zgodbe beguncev doživljala precej intenzivno. Včasih sem med branjem ali pisanjem tudi zajokala. Potem sem solzo obrisala in pisala naprej.

Če bi me pred šestimi leti vprašali, ali bom kdaj napisala roman, ne bi znala odgovoriti. So pa bile zgodbe od nekdaj v meni, samo nekako jih nisem znala preliti v obliko. Ni in ni šlo, predvsem zato, ker sem jih tlačila v formo kratke zgodbe. Potem ko sem se že sprijaznila, da bom ostala pri poeziji, pa sem začela pisati in se nisem ustavila. In takrat mi je postalo jasno, da mi s kratko zgodbo ni zneslo tudi zato, ker se je hotelo izpisati precej daljše besedilo, torej roman. Že v otroštvu sem sicer pisala tako pesmi kot daljše zgodbe.

Moje knjige nastajajo zelo kaotično, v nekakšnih skupkih. Včasih obsedeno pišem več dni zapored, potem pa lahko tudi cel mesec nič. Pišem v časovnih »luknjah«, ko se pojavi priložnost za pisanje, ideje, ki se pojavijo vmes, pa si zapišem ali jih posnamem, da se ne izgubijo.

Zaradi intenzivne samorefleksije, ki je lahko izjemno naporna, ter podrobnega preučevanja drugih in sveta na splošno je bila odločitev za študij psihologije povsem naraven korak. Ne vem pa, ali sem se takrat zavedala, kaj bom kot psihologinja dejansko počela. Ko zdaj pogledam nazaj, se zdi zelo jasno – v svoji psihološki karieri sem imela ogromno umetniško ali kako drugače nadarjenih pacientov, ki sem jih spodbujala, naj svoje ustvarjalne potenciale, ki so jih večinoma zanemarjali, uporabljajo, razvijajo. Tako je, kot da sem na tihem govorila tudi sama sebi.